Včasih niso imeli kliničnih raziskav, niso gledali številk in statistik – enostavno so opazovali in se učili. Spisek zdravstvenih tegob pri katerih so uporabljali konopljo, nam je tako lahko dobro vodilo, saj vključuje ne le stoletne, temveč tisočletne izkušnje. Nekateri učinki so v moderni znanosti že potrjeni, nekateri nakazani…veliko pa je takih, ki jih verjetno v moderni znanosti nikoli ne bodo dokazali – ali zaradi težavnosti dokazovanja ali zaradi različnih interesov. Naj bo zgodovina naša učiteljica!

Konoplja je najverjetneje ena izmed prvih rastlin, ki jo je človek kultiviral. Arheološki in zgodovinski viri nakazujejo, da so konopljo na Kitajskem gojili za vlakna že od leta 4000 pred našim štetjem, za terapevtske namene pa naj bi jo uporabljali dobro tisočletje kasneje. Prvič je sicer uporaba konoplje v terapevtske namene omenjena (šele) v 1. stoletju našega štetja – v najstarejši farmakopeji* na svetu (Ben cao jing) – vendar pa naj bi povzemala napotke, ki so se v ustnem izročilu prenašali vse od časa cesarja Shen-Nunga, ki je vladal okoli leta 2700 pred našim štetjem. Indikacije za uporabo konoplje so v prvi farmakopeji na svetu obsegale:

• revmatično bolečino,
• zaprtje,
• motnje v ženskem reproduktivnem sistemu,
• zdravljenje malarije ter drugo.

Iz Kitajske se je uporaba konoplje nato razširila v Indijo, ker so jo uporabljali tako v medicinske kot tudi rekreativne namene. Atharva Veda (zbirka svetih besedil neznanega avtorja) omenja konopljo kot eno izmed petih svetih rastlin in jo navaja kot vir sreče, darovalca veselja in prinašalca svobode. V medicinske namene so jo v Indiji uporabljali:

• proti bolečinam (neuralgija, glavobol, zobobol),
  za lajšanje krčev (pri epilepsiji, tetanusu, steklini),
  kot hipnotik (uspavalo),
• pomirjevalo (tesnoba, manija, histerija),
• anestetično,
• proti-vnetno (pri revmatizmu in drugih vnetnih stanjih),
• antibiotično (topično pri kožnih infekcijah,
• tuberkulozi),
• proti zajedalcem (notranjim in zunanjim),
• proti mišičnim krčem,

*Farmakopeja – uradni farmacevtski priročnik, ki vsebuje osnovne podatke o zdravilnih surovinah, njihovem predelovanju v zdravila in navodila za uporabo

• kot digestiv, spodbujevalec apetita,
• kot diuretik,
• kot afrodizijak,
• za lajšanje kašlja in lažje izkašljevanje (pri bronhitisu, astmi).

Dokazi nakazujejo, da so konopljo poznali in uporabljali tudi Asirci in so jo pred našim štetjem uporabljali:

• zunanje za otekline in modrice ter
• notranje proti depresiji,
• impotenci,
• artritisu,
• ledvičnih kamnih in
• pri »ženskih zadevah«.

Iz Indije se je okoli 9. stoletja našega štetja uporaba konoplje razširila na Bližnji vzhod in nato še v Afriko, kamor so jo najverjetneje prinesli arabski trgovci. Arabski zdravniki so med drugim opisovali njeno:

• proti-vnetno,
• diuretično,
• anti-piretično,
• anti-emetično ter
• anti-epileptično delovanje.
• V Afriki pa so konopljo uporabljali pri:
• ugrizih kač,
• za pospešitev porodov,
• pri malariji,
• mrzlici,
• zastrupitvah krvi,
• pri antraksu,
• astmi in
• dizenteriji.

Z afriškimi sužnji je v 16. stoletju konoplja prispela v Južno Ameriko (natančneje v Brazilijo), kjer so rastlino cenili tako v magičnih obredih, kot tudi v zdravilne namene. V ruralnih predelih naj bi jo uporabljali pri

• mensturalnih krčih in
• zobobolu.

V Evropi se uporaba konoplje v medicinske namene ni uveljavila vse do sredine 19. stoletja. Pred tem časom so jo gojili le z namenom pridobivanja vlaken in izdelavo papirja. Leta 1843 pa je Irski zdravnik W.B. O’Shaughnessy, ki je dolga leta služboval v Indiji, objavil delo »O pripravkih indijske konoplje ali ganje«, kjer je opisal uporabo pripravkov konoplje pri:

• tetanusu,
• steklini,
• revmatizmu in
• epileptičnih krčih.

Medicinska uporaba konoplje je v Evropi vztrajala še leta, predvsem zaradi pomanjkanja učinkovitih zdravil za nalezljive bolezni, kot so kolera, tetanus in steklina.
Uporaba konoplje se je nato iz Evrope razširila v Severno Ameriko, kjer so leta 1860 organizirali prvo konferenco o klinični uporabi konoplje. Uporaba konoplje v terapevtske namene je v zahodni medicini dosegla vrh v drugi polovici 19. in prvi polovici 20.stoletja. Objavljenih je bilo preko 100 člankov o terapevtski vrednosti konoplje, leta 1924 pa je izšla Sajousova Analitska ciklopedija praktične medicine, ki je uporabo konoplje opisovala v treh sklopih:

Sedativno ali hipnotično: pri nespečnosti, melanholiji, maniji, deliriju, tetanusu, steklini, alergičnem rinitisu, bronhitisu, tuberkulozi, kašlju, Parkinsonovi bolezni, povečani ščitnici, krčih mehurja in gonoreji

Proti-bolečinsko: pri glavobolih, migrenah, menopavzi, možganskih tumorjih, tikih, nevralgijah, želodčnih razjedah, prebavnih motnjah, neuritisih, neurosifilisu, motnjah v maternici, dismenoreji, kroničnem vnetju, menoragiji, poporodni krvavitvi, grozečemu splavu, akutnem revmatizmu, ekcemu, srbežu, mravljinčenju, putiki, pri zobobolu

Drugo: za izboljšanje apetita in prebave, pri dolgotrajni neješčnosti, za krepitev apetita po hudi bolezni, pri gastričnih nevrozah, dispepsiji, dizenteriji, koleri, nefritisu, hematuriji (kri v urinu), sladkorni bolezni, srčnih palpitacijah, vrtoglavicah, spolni atoniji pri ženskah in impotenci pri moških

Pripravke na osnovi konoplje so tržila tudi številna velika farmacevtska podjetja (npr. Merck, Burroughs-Wellcome, Bristol-Meyers Squibb, Parke-Davis, Eli Lilly).
Zaton…

V tistem času aktivne učinkovine v konoplji še niso bile poznane in konoplja se je uporabljala v obliki ekstraktov oziroma tinktur, čigar moč je bila odvisna od številnih dejavnikov, kot so poreklo, starost rastline ter način priprave. Tako je bilo zelo težko pridobiti ponovljive rezultate. Uporaba konoplje se je sčasoma zmanjšala tudi zaradi razvoja učinkovitih zdravil za bolezni, ki so jih prej zdravili s konopljo.
K zatonu uporabe konoplje v terapevtske in raziskovalne namene je privedel tudi leta 1937 sprejet zakon »Marihuana Tax Act«, ki je določal registracijo uporabnikov konoplje in plačevanje davka v vrednosti 1 dolar na unčo (28.35g) za uporabo v medicinske namene in 100 dolarjev na unčo za druge namene. V primeru neplačila davka je uporabnika lahko doletela kazen v višini 2000 dolarjev in/ali do 5 let zaporne kazni, kar je praktično pomenilo prepoved uporabe konoplje. Leta 1941 so konopljo izključili iz ameriške farmakopeje. Kljub temu pa se je v drugi polovici 20. stoletja uporaba konoplje v rekreativne namene v zahodnem svetu povečevala.